Pa po mesecu in pol ponovno spim v šotoru, ki je postavljen dva metra od roba Sfinginih prepadov, na edini večji ravni zaplati trave. Zagotovo je to ena najbolj 'odbitih' spalnic pri nas. Ko smo na začetku avgusta, kljub nekaj neprijetnostim z vremenom, zaključili prvi snemalni sklop, smo bili res zadovoljni, saj nas je neprestano prevevala misel : 'Najtežji del snemanja je sedaj za nami!' Pa smo se krepko motili. To so nam potrdili snemalni dnevi, ki so sledili na Vršiču, v Ljubljani in v dolini Vrata. Hitro smo dojeli, da pri tem filmu ne bo lahkega snemalnega dneva. Vsak posebej zahteva ogromno organizacije, logistike, fizičnega dela, odrekanja, prilagajanja in dela pozno v noč.  Ob vsem tem nam bi sistem že zdavnaj razpadel, če ustvarjalne ekipe ne bi sestavljali izjemni posamezniki, ki skupaj odlično funkcioniramo.

Ko še v mraku zazvoni budilka, je moja prva misel: 'Današnji dan bo pa dolg, dooolg … !' Po hitrem in skromnem zajtrku se začnejo priprave za spust v steno. Kmalu se na polici, 40 metrov pod robom stene, poleg mene drenjajo še vsi štirje igralci. Medtem snemalna ekipa sestopa in se spušča po Jugovem stebru. S police se v globine najprej spustita oba brata. Po treh letih smo vsi trije ponovno skupaj v teh vertikalah, le da je smer našega napredovanja tokrat obrnjena, premagali jo bomo navzdol. Anže je takrat opravil šele sedmo prosto ponovitev smeri, Miha ga je vestno varoval, jaz pa sem vse dokumentiral na filmski trak. Prav takrat se je začela tudi rojevati ideja o filmu Sfinga. Danes so naše vloge precej podobne. Brata bosta kot dvojnika Ščetinina in Mahkote najtežje dele smeri ponovila na klasičen način, z opremo izpred petdesetih let, jaz pa ju bom snemal.

Kmalu smo pri veliki strehi. Snemalna ekipa je pripravljena in Vojko preko radijske postaje da ukaz za akcijo. Miha stoji 20 metrov pod streho in varuje Anžeta, Anže se s pomočjo 'lojtrc' bori z njeno previsnostjo, jaz pa 5 metrov nad njo, na fiksni vrvi, visim v nemogoči pozi in poskušam dogajanje čim bolje ujeti na filmski trak. Ko posnamemo, se brata spustita pod streho, na njuni mesti pa prideta Gregor in Miha in plezanje ponovita še na moderen način, z nekaj adrenalinskimi vložki, padci.

Ko končamo z delom na tej lokaciji, se zaradi pomanjkanja časa odločimo za zahtevnejši, ampak časovno optimalen logistični plan. Gregor začne žimariti proti vrhu stene – čaka ga sto metrov garanja, potem pa atraktivni padci z vrha Sfinginega Nosu. Proti robu stene se z Jugovega stebra odpravi tudi manjši del snemalne ekipe, ki naj bi se po smeri raz Mojstranških veveric spustili pod Sfingo, v amfiteater, od koder naj bi snemali Gregorjeve padce. Brata se ob vrvi spustita še 50 metrov nižje, do naslednjega markantnega mesta, Giljotine. Miha pa mi pomaga pri zanimivih akrobacijah, ko iz strehe poberem sisteme in se s težkim nahrbtnikom le s težavo prebijem pod njo. Med bentenjem si samo ponavljam: 'A težje lokacije za snemanje si nismo mogli najti? Še dobro, da nismo šli sem dol s celotno snemalno ekipo, kot sva sprva optimistično razmišljala z Gregorjem. Zagotovo ne bi nič posneli, prenevarno bi bilo pa še smer bi morali posiliti z neštetimi svedrovci!'

Kmalu smo pripravljeni na snemanje v Giljotini, zagotovo psihološko najbolj strašljivem delu smeri. Gre za nekaj kubičnih metrov veliko skalno klado, ki dobesedno lebdi v steni, saj je počena in odlomljena na vseh straneh, ki mejijo na steno, zato ni čudno, da so ji nadeli tako ime. Spomnim se na Milana Scharo in Igorja Levstka, ki sta prva splezala na njeno teme. Res je moralo biti strašljivo, ko sta v njene razpoke zabijala lesene zagozde in ob tem dobila občutek, da skalna gmota odstopa od stene. To je bil tudi glavni vzrok, da nista nadaljevala z vzponom in smer prepustila drugim plezalcem. Kljub temu, skoraj 60 let po njunem poizkusu, Giljotina še vedno visi v steni in tokrat straši nas. Zato hitro posnamemo želene kadre in se spustimo še 40 metrov nižje, na vstopne police. 

Medtem ko se pripravljamo na zahtevno izstopanje iz stene na Jugov steber, se delo okrog nas zelo hitro odvija. Preostala snemalna ekipa se z Jugovega stebra vrne na vrh stene, Gregor visi v velikem previsu Nosu in si namešča vrv za padce, manjši del snemalne ekipe pa se po smeri Raz Mojstranških veveric spušča proti Amfiteatru. Medtem ko se mi že prebijamo po vstopnih policah, Gregor začne s prvimi padci. Ekipa, ki se je želela spustiti v Amfiteater, pa se začne vračati, saj smo ugotovili, da je ostalo premalo časa, da bi na želeni lokaciji posneli padce, potem pa se še pred mrakom po smeri Zlatorogove police povzpeli na Bambergovo pot. To me jezi, saj vem, kako zoprni so taki vrvni manevri, še posebno, kadar ljudje, ki jih izvajajo, dobijo občutek, da je bilo vse skupaj zaman.

Da se po vstopnih policah prebijemo na Jugov steber, traja več kot dve uri. Preko celotnega dneva smo bili tako zaposleni in polni adrenalina, da se šele na Jugovemu stebru prvič spomnimo, da nismo od zjutraj še nič popili in pojedli. Po kratki malici traja še kakšno uro, da ponovno izplezamo iz stene. Utrujenost je že naredila svoje, a po načrtih nas čaka še nočni sestop v dolino. K sreči na vrhu izvemo, da so zadnji posnetki padcev z Nosu lepo uspeli in da se je ekipa, ki je bila namenjena v Amfiteater, uspešno vrnila. Peter, ki je bil vodja tega manevra, je že odšel v dolino in zavedam se, da ne prav dobre volje, saj je bilo to že drugič na tem projektu, da se je po nepotrebnem spuščal ob vrvi in potem žimaril 100 metrov. Ampak tako pač je, želje, kaj vse bi bilo potrebno posneti, so eno, realnost pa nekaj drugega. In to dvoje je potrebno stalno prilagajati, usklajevati in včasih se zgodi, da se kakšno zahtevno delo opravi v prazno.

Hitro začnemo pakirati nahrbtnike. Le s težavo vse želeno zbašemo vanje in nanje in se otovorimo kot mule – nekateri tehtajo preko 30 kilogramov. Glede na želje in sposobnosti se razdelimo v dve skupini. Ena začne sestopati po Bambergovi poti v Vrata, krajši, a zahtevnejši poti, ostali pa mimo koče na Doliču v Zadnjico. Jaz se priključim slednji, saj imam za ta dan dovolj izpostavljanja vertikalam. Zaradi velike odgovornosti, pozornosti in prilagajanja logistike sem psihološko popolnoma izčrpan. Kmalu se zmrači in tako se v temi le počasi prebijamo proti dolini. Ob tem me bodri misel, da sta za nami zopet dva uspešna snemalna dneva in da nam je Sfinga s tem, ko je proti koncu dneva izrisala senco svojega obraza na osrednji del Triglavske stene, ki smo si jo tako želeli posneti, izkazala svojo naklonjenost. Na Doliču se na hitro ustavimo na pivu. Kako so nas planinci gledali, ko smo z našimi velikimi nahrbtniki drug za drugim vstopali v kočo. Ko pa smo se čez pol ure očitno utrujeni odpravljali, pa so nazorno pokazali, da je to preveč: 'Pa vi ste nori, zakaj želite s temi nahrbtniki sedaj v dolino? Prespite tu in odrinite zjutraj!' Ampak tako pač je, enostavno smo si premočno želeli domače postelje – saj poznate stari rek: 'Kar lahko narediš danes, ne odlašaj na jutri!'

Ob polnoči smo v Zadnjici, kjer nas s kombijem pričakata Franc in Nejc. Sledi dolgotrajna, ampak prijetna vožnja do doma, ki si jo krajšamo z obujanjem spominov, pitjem piva in kinkanjem. Medtem po telefonu izvem tudi za kalvarijo, ki jo je imela skupina, ki je sestopila po Bambergovi poti v Vrata – na moje veselje uspešno. Če pomislim, koliko volje in sposobnosti smo potrebovali mi, da smo sestopili v Zadnjico, si le težko predstavljam, koliko so jih potrebovali šele oni. Ob tem si samo rečem: 'Zdaj je pa res najtežji del tega filma za nami, vsaj upam …' Ob drugi uri ponoči se dobesedno sesujem v domačo posteljo na zaslužen počitek.

Tine Marenče