Ko sem po mnogih letih spet stopil na rob Sfinge sem se pošteno 'podelal'. Občutek prvinskega strahu ob pogledu v vabečo globino, ki te hoče posrkati, me je popolnoma paraliziral. 'Uh', sem si rekel, 'Kako bom jaz tole snemanje speljal?' Zato sem v dnevih snemanja, da bi se otresel strahu, redno hodil na rob trenirat odvajanje od njega in sčasoma sem pogled v globino spet prenesel tako mirno kot v starih časih, ko sva z Gregorjem 'sfrikala' Obraz sfinge in ko je bil ta strah odrinjen globoko na dno moje podzavesti.

Snemanje filma na Sfingi je bil prvovrsten privilegij za pet-dnevno taborjenje oziroma bivanje na strehi gora, v enem najlepših ambientov naših hribov. Že samo biti tam, sredi silhuete gora na robu prepada in opazovati dnevni razvoj vremena od skrivnostnih juter, preko dramatičnih vsakodnevnih neviht in osvežujoče svetlih večerov, je bilo nepopisno lepo. Tega smo se zavedali vsi v ekipi, ki se je skozi skupno snemalno delo in plezalske manevre sčasoma povezala v čudno združbo filmarjev, plezalcev in tabornikov. K temu je prispevalo tudi to, da je celotno dogajanje pod vodstvom Gregorja, Vojca in Tineta potekalo v sproščenem delovnem duhu in pod vodstvom nevidne in meni nerazumljive filmarske hierarhije, ki je člane ekipe ves čas držala med popolnim brezdeljem in do skrajnosti napeto akcijo.

In na koncu, ko smo se po vseh zapletih in pripetljajih v steni, zbrali na pivu v Vratih, smo ugotovili, da je bil to en hudo dober pet-dnevni žur.

Miha Kajzelj